Čas, ko na vrtčevskih hodnikih ni več slišati joka, naznanja prihod jeseni. Jokanje smo zamenjali za pogum in raziskovanje, slednje nam jesen z vso svojo barvitostjo tudi brezpogojno ponuja. Seveda pa je naša prva misel ob besedi jesen-  kostanjev piknik. Čeprav smo samostojni in veliki, nam pri peki kostanja tradicionalno pomagajo predstavniki Planinskega društva Polzela, ki poskrbijo, da je kostanj ravno prav pečen in da so črni samo naši prstki. Na jesenskem Živ žavu nas obiščejo tudi predstavniki Mikološko-gobarskega društva, ki nas učijo o gobah, zdravi prehrani in seveda še veliko drugih jesensko-gozdnih veščin. 

Druženje in dogajanje na vrtčevskem igrišču je bilo zelo pestro, zabavno in gibalno obarvano. Žoge in obroče so zamenjali jesenski plodovi, ki nam jih je prinesla Tetka jesen. Srečali smo jo na našem igrišču ter jo slišali zaigrati na njeno čarobno glasbeno bučo. K druženju smo povabili tudi prvošolce, ki so se z veseljem vrnili nazaj na vrtčevsko igrišče.  

Anja Ribič in Mojca Pajenk