NAGOVOR

Nekoč, po dežju, se je Sonce ozrlo in zagledalo sedembarvno Mavrico. Kdor jo je zagledal, vsak se je čudil, vzdihoval, občudoval in jo vzljubil. Kot največji zaklad se je raztezala po svodu neba in kot popolni kontrast razsvetljevala in krasila mračno, nevihtno nebo. Mavrica je bila zelo ponosna na to, da je bila čudovitih barv, mogočna in zaradi tega všečna, predvsem pa, da so jo imeli za lepšo od Sonca. Ponosno se je ozirala in paradirala po nebu.

Opazil jo je tudi Škrat in se odpravil iskati zaklad, saj mu je nekdo prišepnil, da se ob koncu mavrice skriva lonec zlata.

Mavričino razkazovanje je opazilo tudi Sonce in si mislilo: »Ti si lepa, to je resnica. Toda ali veš, da brez mene, tudi tebe ne bi bilo?«

A Mavrica se je še naprej smejala in se še bolj bohotila. Tedaj se je Sonce ujezilo in se skrilo za oblak – in Mavrice ni bilo več.

In, joj, prejoj ubogi Škrat, kje je sedaj zaklad, če Mavrice ni več.

Iskal jo je in iskal ter pripel do Vrtca Polzela, kjer je našel Mavrico skupaj s Soncem, kajti prišel je do stavbe, ki v svojem simbolu nosi ob soncu tudi mavrico – skupaj.

Skupaj sta kot prijatelja, z roko v roki sta okras stavbe šole in vrtca hkrati: Sonček z mavričnimi krili. Mavrica, ki roko podaja sončku, se nasmehne škratu in takoj postanejo prijatelji, kot otroci vrtca in šole, ki živijo pod skupno streho. Nemudoma se odpravijo, da skupaj poiščejo zaklade najmlajših v vrtcu in šoli.

 

In tudi v tem vrtčevskem letu vsi trije sporočajo:

»Čeprav sonček spominjam na poletje, na proste, brezčasne dni, ko smo neomejeno in svobodno uživali, lenarili in se družili, klepetali, se veselili… Mavrica sem ljuba zaradi lepote, ki jo nosim, zaradi popolnosti, vsemogočnosti… ljuba sem, ker obljubljam sonce za dežjem, veselje za žalostjo, svetlobo za temo, znanje po nevednosti…. Škrat sem navihan in obetam nagajive, zabavne dogodivščine. Tako različni smo, pa vendar nismo ne sovražniki ne tekmeci… skupaj se smejemo in si želimo novih prijateljev, novih zgodb, novih spominov. Veselimo se in vas vabimo, da vas odpeljemo na svojih mavričnih krilih s sončno energijo novim izzivom naproti…«

… kar slišimo njihov zvonek smeh, ko pravijo: »Pridite in se nam pridružite, vstopite v sončne in svetle, čiste, prenovljene prostore našega lepega in prijaznega vrtca, kjer bomo iskali prijateljstva, lovili žarke zgodnjega otroštva, tkali nove spomine. Skupaj se bomo smejali, veselili, si pomagali, ko bomo žalostni, skupaj premagovali ovire, se bodrili, zmagovali … se čim večkrat imeli lepo!«

Dragi otroci in spoštovani starši, prav vsi, ki smo z mavričnim sončkom in škratom dobri prijatelji, si želimo še enega uspešnega, veselja in novih dogodivščin polnega, vrtčevskega leta. Želimo si, da bo to čas novih razigranih doživetij v ljubečem, spodbudnem in prijaznem okolju obogatenem z veselimi, prijaznimi in ljubečimi ljudmi. Želimo si, da skupaj vstopimo v novo vrtčevsko leto z zavedanjem, da je vrtec naš drugi dom, kjer se razumemo le, če se spoštujemo, podpiramo, če upoštevamo pravila in če vemo, da smo na nek način enaki, ker si vsi želimo varnosti in znanj, pa vendar vsak po svoje svojstveni in raznoliki… in ravno zaradi tega tako zanimivi in enkratni. Kakorkoli želimo si… ne, SRČNO UPAMO, da si vse to želite tudi vi! Pridružite se nam, podajte roko Sončku in Škratu na mavričnih krilih ter skupaj poletimo novim uspehom, spominom nasproti.

 

Dobrodošli prav vsi!

 

 

Ravnateljica

mag. Bernardka Sopčič

NAGOVOR
Tags: